Sodba M.L. and W.W. v. Germany (application nos. 60798/10 and 65599/10) – dostopna je le v francoskem jeziku

 

 

Pritožnika, M.L. in W.W., sta polbrata in nemška državljana, rojena v letih 1953 in 1954, in prebivata v Münchnu in Erdingu. Maja leta 1993 sta bila pred domačimi sodišči spoznana za kriva umora znanega igralca, W.S., in obsojena na dosmrtno zaporno kazen. Iz zapora sta bila pogojno izpuščena avgusta 2007 in januarja 2008. Leta 2007 sta pritožnika sprožila postopek proti radijski postaji Deutschlandradio pred hamburškim regionalnim sodiščem, kjer sta zahtevala, da se nanju nanašajoče osebne podatke, objavljene na spletni strani radijske postaje, anonimizira. Omenjeno sodišče je v dveh sodbah februarja 2008 ugodilo njunima zahtevama. Razlog za tako odločitev je bila ugotovitev, da njun interes, da ne bi bila še v prihodnosti soočena s preteklimi dejanji, za katera sta bila obsojena že davno in zanje tudi odslužila pravično kazen, prevlada nad pravico javnosti do obveščenosti.

Pritožbeno sodišče je potrdilo sodbo prvostopenjskega, nemško zvezno sodišče pa je to odločitev razveljavilo, saj naj predhodni sodišči ne bi v zadostni meri upoštevali pravice radijske postaje do svobode izražanja in pravice javnosti do obveščenosti.

Julija 2010 nemško zvezno ustavno sodišče ustavne pritožbe, ki sta jo vložila prosilca, ni sprejelo v odločanje.
Tudi pri sodnih procesih proti tedenski reviji Der Spiegel in dnevnemu časopisu Mannheimer Morgen, utemeljenih na podobnih argumentih, so sodišča prišla do enakih zaključkov.

M.L. in W.W. sta se v svoji pritožbi zoper Nemčijo sklicevala na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki vsebuje pravico do zasebnega in družinskega življenja. Ta naj bi jima bila kršena zaradi ravnanja nemškega zveznega sodišča, ker to ni odredilo toženim medijem, naj s svojih spletnih portalov odstranijo transkript radijskega programa in članke o kazenskem postopku strank in njuni obsodbi za umor, kot sta pritožnika zahtevala.
Oktobra 2010 sta vložila tožbo zoper Nemčijo na Evropsko sodišče za človekove pravice. O njej je 28. junija 2018 odločal senat sedmih sodnikov.

V konkretni zadevi je Sodišče tehtalo med pravico do spoštovanja zasebnega življenja pritožnikov, ki izhaja iz 8. člena Konvencije, in pravicama radijske postaje in medijev do svobode izražanja ter javnosti do obveščenosti, ki ju zagotavlja 10. člen.

Sodišče je opozorilo na vlogo spletnih iskalnikov, ki je v omogočanju lažjega dostopa uporabnikov interneta do objavljenih informacij o strankah. Kljub temu naj bi bil poseg v pravico po zatrjevanju pritožnikov predvsem posledica odločitve medijev, da bodo informacije o njiju objavili in jih hranili na svojih spletnih straneh; iskalniki pa naj bi le razširili obseg posega v navedeno pravico.

Senat se je v veliki meri strinjal z nemškim zveznim sodiščem, ki je sicer priznalo, da imata M.L. in W.W. znaten interes, da ne bi bila več soočena s preteklima obsodbama, vendar poudarilo, da ima na drugi strani javnost interes do obveščenosti o spornem dogodku in bi morala imeti s tem povezano možnost raziskovanja. Prav tako je zvezno sodišče izpostavilo pomembno vlogo, ki jo imajo mediji pri oblikovanju demokratičnega javnega mnenja, tudi na način, da javnosti omogočijo dostop do starejših novic, shranjenih v arhivih.

Foto: Bigstock

Že zvezno sodišče je opozorilo na možne negativne posledice ugoditve zahtevi za odstranitev identifikacijskih elementov iz poročil o dogodku, med temi je posebej izpostavilo odvračilen učinek na medijsko svobodo izražanja. Obveznost preverjanja zakonitosti posamezne novice, ko posameznik zahteva izbris, ustvarja tveganje, da mediji ne bi več objavljali svojih arhivov na spletu ali pa bi v svojih objavah izpuščali individualizirane informacije, ki bi lahko privedle do uveljavljanja takšnih zahtev.

Pravice posameznika kot subjekta internetne objave je bilo treba uravnotežiti s pravico javnosti do obveščenosti o preteklih dogodkih, posebej z uporabo digitalnih medijskih arhivov. Z vidika omejevanja medijske svobode, je anonimizacija vsebin, kar sta pritožnika sprva zahtevala, blažji poseg kot odstranitev celotnega članka. Ne glede na to je pristop do poročanja o določenem subjektu stvar novinarske svobode. Sodišče tako razlaga, da 10. člen Konvencije prepušča odločitve o vsebinskih detajlih objav novinarjem samim, seveda pod pogojem, da pri tem sledijo načelom poklicne etike in deontološkim normam.

Posledično je Sodišče vključitev individualiziranih informacij, kot na primer celotno osebno ime, uvrstilo med pomembne elemente medijskega dela, še posebej ob poročanju o kazenskih postopkih, ki vzbujajo večje zanimanje javnosti. Dostopnost izpodbijanih poročil na spletnih straneh medijev še v času, ko sta M.L. in W.W. začela postopek pred sodiščem, je prispevala k debati v splošnem družbenem interesu, ki je bil tudi po preteku časa še prisoten. Poročila, ki so bila predmet izpodbijanja, so se nanašala na potek kazenskega postopka proti tožnikoma ali eno izmed njunih zahtev za obnovo tega postopka in so s svojo vsebino pripomogla k demokratičnem diskurzu v družbi.

Sodišče je ugotovilo tudi, da ne gre za posameznika, ki bi bila do zahteve po anonimnosti javnosti neznana. Pritožnika sta v času po njuni obsodbi vložila vsako možno pravno sredstvo, da bi dosegla obnovitev kazenskega postopka. Ob zadnji takšni zahtevi v letu 2004 sta kontaktirala medije in jim posredovala nekatere relevantne dokumente ter jih s tem pozvala, naj obveščajo javnost o njunem primeru.

Sodišče je sklenilo, da gre na podlagi takšnega obnašanja strank nasproti medijem v konkretnem primeru dati manjšo težo interesu, da ne da bi bila več soočena s svojima obsodbama preko spletnega arhivskega gradiva. Z omenjenimi dejanji se je bistveno zmanjšala možnost, da bi dosegla anonimnost v poročilih ali uspešno uveljavila pravico do pozabe na spletu.

Glede vsebine izpodbijane dokumentacije je Sodišče ugotovilo, da se nanaša na besedila, ki so sodno odločitev prikazovala na objektiven način, navedeni podatki pa so bili resnični, čemur stranki tudi nikoli nista oporekali. Enako članki, objavljeni v Der Spiegel, niso skušali očrniti M.L. in W.W., ali škodovati njunemu ugledu.

Sodišče je pritrdilo stališču nemškega zveznega sodišča, da je bilo razširjanje izpodbijanih publikacij omejeno v svojem obsegu, saj je bil dostop do dela vsebine pogojen z enkratnim plačilom ali naročnino. Opozorilo je tudi na dejstvo, da pritožnika, glede na podane informacije, nista kontaktirala upravljalcev internetnih iskalnikov, da bi ti morda otežili sledenje vsebinam o njiju.

Glede na navedeno, je Sodišče odločilo, da je nemško zvezno sodišče ravnalo v skladu s pozitivno obveznostjo Nemčije, da pritožnikoma zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega življenja, saj do kršitve te pravice iz 8. člena Konvencije ni prišlo.

Povzeto po sporočilu za javnost (dostopno v angleškem jeziku)